Izhodišča

Šport je načrtno gojeno obvladovanje raznih vrst telesnih vaj z namenom izboljšati telesno sposobnost in zmogljivost. Kljub pozitivnim vrednotam vsebuje športna dejavnost tudi mnoge nevarnosti za zdravje in življenje ljudi. Osrednja problematika fizioterapije v športu so torej poškodbe in bolezni pri športnikih(cah) in rekreativcih(kah), ki jih lahko definiramo na dva načina. Med poškodbe pri športu v širšem smislu štejemo tiste, ki so nastale med telesno dejavnostjo, ne glede na to ali gre za rekreacijo ali profesionalni šport. V ožjem smislu pa ta pojem označuje poškodbe, ki so tipične za določeno športno zvrst oziroma panogo. Za nastanek poškodbe so potrebni dejavniki, ki jih lahko v grobem razdelimo v tri skupine:

• intrinzični dejavniki ali dejavniki znotraj posameznika (utrujenost, nepazljivost, morfološke in funkcionalne posebnosti,....);
• intrinzično-ekstrinzični dejavniki, pri čemer igrajo glavno vlogo dejavniki tveganja znotraj nasprotnika (napačno tolmačenje pravil, namerna grobost, slaba tehnika, nepozornost,...);
• ekstrinzični dejavniki, kamor štejemo športno opremo in okolje v katerem športna aktivnost poteka.

 Osnovni cilji in nameni primarne, sekundarne in terciarne preventive poškodb so enaki ne glede na to ali gre za poškodbe pri športnu ali ne. Vendar pa moramo pri fizioterapiji v športu upoštevati dejstvo, da športniki niso povprečni ljudje, in da imajo kot taki drugačne psihične, fizične in socioekonomske lastnosti. Kljub temu, da so športniki(ce) posebneži, pa ne moremo mimo dejstva, da so izpostavljeni poškodbam in boleznim tudi izven športnega igrišča. Izhajajoč iz teh dejstev se je razvila medicina športa znotraj katere je imela, ima in bo imela fizioterapija prominentno mesto.